lunaspi

ne da bi pri tem izpadli bizarno.

vir: http://www.flickr.com/photos/seat850/2857356522/
Ne oblačim pse in ne vodim jih v vrtec, ampak nisem pa tudi čisto nedovzetna za novotarije. Ena izmed stvari, ki sem jih pobrala so vaje za psa.
Ker je Melkijada nagnjena k inkontinenci in je že seniorka se greva utrjevanje mišic in raztezanje.
Ena izmed dobrih vaj je, da položiš psa na debelejšo blazino, kavč in ga v igri obrneš na hrbet. Potem se igraš z njim tako, da te mora z zadnjimi tacami odrivati in pri tem čim večkrat dvigniti zadnjico. Pri tem ji delajo trebušne mišice, predvsem spodnji del, kar je dobro za mehur. Pa »žgečkanje« po trebuhu jo tudi spodbudi, da stisne mišice.
No, to je ena taka vaja za tiste, ki bi radi čim bolj upočasnili nastanek inkontinence pri psu.
Pa ne pozabiti psa peljat čim večkrat peljat ven, nekam, kjer se lahko po mili volji našprinta kot zajček.

vir: http://www.flickr.com/photos/drxeno/3217931745/

V idilični dolinci, med gorenjskimi vršaci srečam mlado družinico…

Možakar de Familija: Živjo, a ju lahko pobožamo?
Žena Spravljiva (kliče podmladek) :Junior, pridi kužke pobožat!
Jaz: Ja, seveda lahko.
Možakar de Familija: Kva pa je to za ena pasma?
Jaz: Dalmatinci, samo da so rjavo opikani.
Možakar de Familija: Aha…

Kasneje, ko sem že par metrov oddaljena.

Možakar de Familija: Po moje tut’ da so dalmatinci. Baba nima pojma. Dalmatinci so s črnim pikam, pa večji, pa čist druge postave.
Žena Spravljiva: Kaj pa veš…čisto lahko, da sta dalmatinca. Kakšna nova sorta…
Možakar de Familija: Ja pa ja de. Sam’ poglej jih! Tistle je čist žgoljav, un pa tut ni nič bolj. Ta dva že nista v nobeni pasmi. Po moje so babi nekaj natvezli, ona je pa ful plačala. Zdaj pa trosi oslarije naokoli….
Žena Spravljiva mi podari en širok pomilovalen nasmeh.

Ja, tudi take cvetke lahko fašeš na sprehodu.

vir: flickr

Dragi : »A si ti pojedla hruško, ki sem jo imel na pultu?«
Jaz: »Ne, saj veš da ne jem hrušk.«
Dragi: »Pismo! Vem, da sem jo dal na pult…«
Jaz: »Hm… ja pecelj je pri Luni.«

Za tiste, ki imajo podobne cuck-razbojnike:

Ne puščajte sadja na mizi. (Pipi)

Ne puščajte sadja na pultu. (Pipi)

Ne puščajte prazne vrečke čipsa pred računalnikom. (Pipi)

Ne kupujte steklenih bunkic. (Melkijada)

Ne kupujte naravne jelke, razen če ste se odločili za ocufan in razgrizen stil. (Pipi)

Ne postavljajte jelke na tla. (nima smisla, ker bo večino časa v horizontali zaradi repov)

Tudi če se sveta družinica zateče v zavetje lesenega hlevčka, tam ni varna. (Pipi)

Ne obešajte piškotov in ostalih sladkarij na jelko, ker ne bodo dočakali svete noči. Tudi če jih boste stražili cel dan, bodo izginjali čez noč. Eden za drugim. Verjemite, da obstajajo tudi taki bolj prefrigani tatovi (Melkijada).

Božična zvezda je za pse strupena. (hvala bogu še nobena)

Tako, to je približno to. Lepe praznike želim vam in vašim štirinožcem.

Med prebiranjem revij se najrajši zadržujem pri rubrikah »ali ste vedeli« in se čudim vse sorte raziskavam, ki jih opravljajo strokovnjaki. Na primer – dve sem prebrala včeraj :

Če bi radi razvezali jezik svoji prijateljici (ali komu drugemu), je po raziskavi sodeč najboljše, če se z njo najprej sprehodite, da ji malce spodbudite avtonomni živčni sistem. Ta ji bo dvignil energijo in jo bo naredil bolj družabno ter klepetavo.

Zakaj se spremenimo v papige ponavljavke, če nekdo zazeha? Raziskave kažejo, da zaradi empatije. To pomeni da bolj ko nam je nekdo blizu, večja je verjetnost, da bomo zazehali za njim. Največ verižnega zehanja se namreč zgodi med sorodniki in prijatelji, najmanj pa med  neznanci.

Dve pasji zanimivosti, ki sta mi padli »v uč« prejšnji teden, sta –

1. Psi lahko razvijejo odvisnost od sladkorja in posledično zavračajo drugo, bolj zdravo hrano.

2. Fruktoza, ki se nahaja v svežem sadju, je najslajši sladkor in lahko v večjih količinah poškoduje, tako kot naša, tudi pasja jetra. Saj veste, če se naješ preveč sladkih jabolk ti ta zavrejo v telesu in povzročajo alkohole, kar je škodljivo za jetra. No – enako je pri kužkih.

Ali imata moji dve odvisnost od sonca? Zgleda že tako .

Na hitro sva se odločila, da greva v Ljubljano. Na sladoled.

1. dec.
Kot vsako jutro se tudi danes zavijem v odejo, da ostanem v zavetju topline. Oddrsam do vhodnih vrat, odprem – kar se da na široko – in se umaknem tornadu štirinožcev, ki zdrvi mimo mene. Ta se razprši po meglenem dvorišču ter za seboj pusti tišino. Vdihnem. Svež zrak, ki potuje vse do pljuč, za seboj pušča mrzle sledi. Izdihnem. V nosnicah se mi nabere vlaga in čutim, da se pod odejo seli mraz. Stopim korak nazaj. Hlad me objame za gležnje. Skušam se izviti s prestopanjem, a vse samo poslabšam. Ščita jutranje topline skorajda ni več, a vseeno vztrajam. Ozrem se po sosednjih hišah in iščem sij novoletnih lučk. Ni ga še. Seveda, čisto prezgodaj je. Vseeno sem rahlo razočarana in spet se zavem mraza. Ne zdržim več, zato se umaknem v notranjost hiše.

2. dec.
Hodim v gneči. Črne jakne neznancev trkajo ob moja ramena in vztrajno silijo k misli: »V Ljubljani si, v Ljubljani si…«

14.okt. – Prečrtaj.
Prejšnji dan sem pri pospravljanju predala naletela na listek s seznamom mojih ciljev, želja, ki sem jih napisala že pred leti. Ja, hecno in žalostno ob enem, da se človeku take stvari valjajo nekje v predalu in to vam da vedeti, kdaj sem nazadnje pospravljala v tistem koncu.
Na listku, v osmi vrstici je zapisano – vsaj enkrat v življenju pojdi za cel mesec živeti na morje. Nisem mogla kaj, da se ne bi zasmejala. Done! Letos sem si uresničila željo, ne da bi sploh vedela, da sem jo nekoč zapisala.
18.okt. – Kaj sestavi značaj?
V moji bližini živi drobno pasje bitje, ki na prvi pogled spominja na šeltija, če pa se ti uspe spoprijateljiti z njim hitro ugotoviš, da nosi v sebi srce pogumnega terierja. Zna se igrati z balonom, se vrteti okoli svoje osi, sedeti čisto pri miru in potrpežljivo prenašati otroke. Na svojem teritoriju ne prenaša miši, vran, muh, pajkov, os,… in včasih pristane pri veterinarju, ker se mu pri lovljenju vsiljivcev ostra semena trave zapičijo globoko v uho. Lahko ga božaš, a ne po zadnjih nogah, ker tam se je nekaj zgodilo.
Je dober pes, odličen čuvaj, nezaupljiv do tujcev. Obiskom se skuša izogniti v metrskih ovinkih, še posebej moškim, kar je posledica njegovega življenja še preden je dobil svoj dom – prve mesece je namreč preživel bog si ga vedi kje, zavržen, po vsej verjetnosti pretepen, sam. In to se mu pozna še sedaj, v drobnih malenkostih, kot so malce večja nezaupljivost, boljša intuicija, večja senzibilnost, občasni panični napadi in še kaj bi se našlo.
Kaj hočem povedati? To, da se mu kljub desetim letom v toplem in mirnem domu pozna tistih nekaj mesecev. Ne hudo, ampak vseeno toliko, da je del njegovega značaja. Tako, kot se to pozna pri ljudeh. Vse šteje.
Aranžmaji.

28.sept. – Ne smem pozabit’ na bučko.

Če pogledam, se še ne vidi. Krošnje dreves so še vedno zelene,  stebla hortenzij še vedno sopihajo pod težkimi cvetovi in figa mi še vedno sladko postreže. A popoldanska svetloba, ki v zlatih odtenkih preplavlja vrt ne laže – jesen je.

29.sept. – Iščem liftmana za ples.

Plešem z metlo. No, v bistvu pometam. Okoli psov, kavča, mizice,  Dragija in pisarniških stolov. Dvignjena na prstih se pozibavam v bokih, … ob tem v kratkih zamahih z metlo usmerjam prah. Pridušena glasba, ki prihaja z zvočnika pripada računalniški igrici. Spominja na melodijo, ki sem jo primorana poslušati kadar čakam na telefonskega operaterja javnega zavoda. Vržem lase nazaj in naredim obrat okoli metle. Tam, ta-tam, tam,… Dragi počasi zgublja živce. Vem, ker mu koleno poskakuje. Spustim se v twist počep. Izvedem ga skoraj tako dobro, kot ga je včasih mami. Zaslišim elektronski glas, ki sporoči – »game over«.  Dragi pihne zrak skozi nos in me obtožujoče pogleda. Najbrž ne bo vstal in zaplesal z mano.

30.sept. – Watashi no namae wa Saša desu.

Pametnejša sem za nekaj japonskih besed in znakov, ki v glavnem spadajo v hiragano. Če bom vztrajna, mi bo čez čas celo uspelo prebrati kakšno japonsko knjigo za otroke. Je pa presneto težko, ker še nisem pogruntala sistema.

1.okt. – Če se bosta cufala, vama bom pobrala vse igrače.

Ko sem prejšnji dan navdušeno razlagala bratu, da sem našla tista kostanjeva drevesa, pod katerimi smo še kot otroci nabirali ježke, me je vprašal: »A to so tisti majhni kostanji?«
»Kako to misliš majhni?«
»Ja, tisti majhni, navadni. Ne taki, ta veliki, kot so maroni na stojnici,« je odvrnil.
Pogledala sem v košaro z ježki, iz katerih so kukali drobni rjavčki. Čutila sem, kako mi plahni navdušenje.
»Ja mogoče so res malo majhni. Pa, a ni tako, da je kostanj pač – kostanj?«
»Ma ne! Več vrst jih je. Ti, ki se jih tukaj nabira so drobni in bolj trdi.  Maroni pa so sredozemski in so bolj sočni, veliki…«
»Veš kaj,« sem ga prekinila, »tile so čisto dost’ sočni. Bolj, kot kupljeni maroooni. Tam ti cena greni okus v ustih, tukaj se pa sprehodiš po gozdu, se nadihaš svežega zraka,…«
Prekinil me je njegov smeh.
»Pismo si smotan. Nič kostanja ti ne šenkam.«
»Itak imam rajši marone…«
Nekaj časa sva se še bodla, vmes sem ga vprašala če pozna kakšen recept s kostanji, ker če sem odkrita, kuha malček bolje od mene. Ampak res samo za en mali ščepec.
Potem sem šla preverit, če je vse kar je rekel resnično. In je imel prav. Več sort kostanja je. Izbrskala sem še nekaj receptov in se odločila da danes preizkusim tega -
http://www.gurman.eu/recepti.php?S=6&Article=1336