lunaspi

Še vedno migamo, le ne toliko po netu…

Evo, pa je mimo za letos.

09.03.2012
Cucka vzdihujeta in krožita po predsobi ter ovohavata velikanski žakelj briketov. To je za njiju prvič – vreča pasjih briketov, mislim – in po globoki gubi na njunih glavah se mi zdi, da ju blazno skrbi, da bo hrana shodila, izginila ali kaj podobnega. Melkijada od skravžljanih živcev ne zmore niti daljšega sprehoda in jo je bilo potrebno poriniti čez prag hiše, Pipi pa mi kar naprej polaga glavo v naročje. Najbrž jo pesti glavobol.

10.03.2012
Ko sva se danes zjutraj peljala iz mesta sem ob cesti opazila kolo. Nedaleč stran je čepel temen anorak, ob njem pa napeta vrečka.
»Evo, je že sezona regrata.«
»Vidim. A pa ne nabira malo preblizu ceste?«
»Očitno mu ni mar,« sem skomignila z rameni. Glede teh stvari se ne razburjam – kakor komu paše. Sama regrata ne jem prav veliko, ga pa rada nabiram. Ponj se odpravim višje, na pašnike, kjer ga je le še za vzorec. Tam naberem majhne trde listke, ki me s konicami skoraj bodejo v dlan. Vedno rečem, da mi je tisti najljubši in me nihče ne bo našel nabirati regrat na Ljubljanskem barju ali kaj si ga vem kje. To je stvar družinske tradicije in včasih je hecno, ko se s čevlji pritrjena v breg in nasmeškom na obrazu zalotim, da postajam moja mami.
p.s. Cucka sta objokanih lic – Dragi je prestavil žakelj v špajzo.

6.3.2012
Klasasti način zavezovanja rute
Stresno obdobje v februarju je terjalo svoj funt mesa. Potem ko sem si nekaj ur prej kupila novo svileno rutko, sem včeraj pokasirala heksenšus v vrat. Ker še nisem do konca sanirala tistega, ki me je zagrabil v soboto, je tokrat res bolelo. In ker se je vse skupaj dogajalo zvečer, sem imela občutek, da tičim nekje med dnevno nočnimi morami. Dragi je sočutno predlagal dežurno, vendar kolikor mi je znano jim tam za take malenkosti zna prekipet in te usekajo po denarnici. En heksenšus je bil čisto dovolj, zato sem se rajši obrnila v tradicionalno metodo zdravljenja – preklinjanje, pizdenje in stokanje.
Po dvajsetih urah, starem olfengelu ter vstajanju s pomočjo Dragija in lesene deske, je krč končno popustil. Zdaj samo še bizarno boli. Cucka me previdno ovohavata, če sem že nared za kuhanje in masiranje njunih kožuhov.

7.3. 2012
Party dress code: plavutke
Po sprehodu sem si iz kleti privlekla ležalnik za na plažo, da si lahko reguliram naslon za hrbet. Tako sedaj poležavam v sobi, pred oknom medtem, ko mi sončni žarki grejejo razbolele mišice. Počutim se kot tisti komični tip iz Notting Hilla, ki je španciral po stanovanju v potapljaški obleki. Vseeno je prijetno.

8.3.2012
Dan žena
Ne vem zakaj nekateri mislijo, da je Dan žena komunističen praznik in da so z našo novo državo problemi žensk kar izpuhteli. Dan žena je mednarodni praznik in se ga ni Tito izmislil.

ne da bi pri tem izpadli bizarno.

vir: http://www.flickr.com/photos/seat850/2857356522/
Ne oblačim pse in ne vodim jih v vrtec, ampak nisem pa tudi čisto nedovzetna za novotarije. Ena izmed stvari, ki sem jih pobrala so vaje za psa.
Ker je Melkijada nagnjena k inkontinenci in je že seniorka se greva utrjevanje mišic in raztezanje.
Ena izmed dobrih vaj je, da položiš psa na debelejšo blazino, kavč in ga v igri obrneš na hrbet. Potem se igraš z njim tako, da te mora z zadnjimi tacami odrivati in pri tem čim večkrat dvigniti zadnjico. Pri tem ji delajo trebušne mišice, predvsem spodnji del, kar je dobro za mehur. Pa »žgečkanje« po trebuhu jo tudi spodbudi, da stisne mišice.
No, to je ena taka vaja za tiste, ki bi radi čim bolj upočasnili nastanek inkontinence pri psu.
Pa ne pozabiti psa peljat čim večkrat peljat ven, nekam, kjer se lahko po mili volji našprinta kot zajček.

vir: http://www.flickr.com/photos/drxeno/3217931745/

V idilični dolinci, med gorenjskimi vršaci srečam mlado družinico…

Možakar de Familija: Živjo, a ju lahko pobožamo?
Žena Spravljiva (kliče podmladek) :Junior, pridi kužke pobožat!
Jaz: Ja, seveda lahko.
Možakar de Familija: Kva pa je to za ena pasma?
Jaz: Dalmatinci, samo da so rjavo opikani.
Možakar de Familija: Aha…

Kasneje, ko sem že par metrov oddaljena.

Možakar de Familija: Po moje tut’ da so dalmatinci. Baba nima pojma. Dalmatinci so s črnim pikam, pa večji, pa čist druge postave.
Žena Spravljiva: Kaj pa veš…čisto lahko, da sta dalmatinca. Kakšna nova sorta…
Možakar de Familija: Ja pa ja de. Sam’ poglej jih! Tistle je čist žgoljav, un pa tut ni nič bolj. Ta dva že nista v nobeni pasmi. Po moje so babi nekaj natvezli, ona je pa ful plačala. Zdaj pa trosi oslarije naokoli….
Žena Spravljiva mi podari en širok pomilovalen nasmeh.

Ja, tudi take cvetke lahko fašeš na sprehodu.

vir: flickr

Dragi : »A si ti pojedla hruško, ki sem jo imel na pultu?«
Jaz: »Ne, saj veš da ne jem hrušk.«
Dragi: »Pismo! Vem, da sem jo dal na pult…«
Jaz: »Hm… ja pecelj je pri Luni.«

Za tiste, ki imajo podobne cuck-razbojnike:

Ne puščajte sadja na mizi. (Pipi)

Ne puščajte sadja na pultu. (Pipi)

Ne puščajte prazne vrečke čipsa pred računalnikom. (Pipi)

Ne kupujte steklenih bunkic. (Melkijada)

Ne kupujte naravne jelke, razen če ste se odločili za ocufan in razgrizen stil. (Pipi)

Ne postavljajte jelke na tla. (nima smisla, ker bo večino časa v horizontali zaradi repov)

Tudi če se sveta družinica zateče v zavetje lesenega hlevčka, tam ni varna. (Pipi)

Ne obešajte piškotov in ostalih sladkarij na jelko, ker ne bodo dočakali svete noči. Tudi če jih boste stražili cel dan, bodo izginjali čez noč. Eden za drugim. Verjemite, da obstajajo tudi taki bolj prefrigani tatovi (Melkijada).

Božična zvezda je za pse strupena. (hvala bogu še nobena)

Tako, to je približno to. Lepe praznike želim vam in vašim štirinožcem.